850 let nekega kraja je hkrati zelo dolga doba in hkrati obdobje, v katerem so se nekatere stvari odvijale zelo počasi, postopoma in popolnoma v skladu z razvojem tedanje družbe. Če je cerkev prisotna v kraju že tričetrt tisočletja, pa je šola kot hram učenosti v kraju prisotna le dobrega četrt tisočletja.
Čas ustanovitve šole v Limbušu ni točno znan. Šola je bila po vsej verjetnosti ustanovljena v devetem ali desetem desetletju 18. stoletja, v času, ko je vladala cesarica Marija Terezija in njen naslednik cesar Franc Jožef II., ki sta bila šolstvu zelo naklon jena, saj se je v tistem času ustanovila večina župnijskih šol v naših krajih.
Zanimiv podatek, ki nas privede do sklepanja, da se je v Limbušu izobraževalo že nekoliko prej kot za časa Marije Terezije, je podatek, da je bil s sklepom Okrožnega urada v Mariboru z dne 31. 3. 1788 po 45 letih upokojen Franc Paurič, ki je opravljal delo cerkovnika, organista in učitelja v Limbušu. Z odločbo mu je bila priznana pokojnina 30 goldinarjev. Zato ni nenavadno, da na prvi šolski kroniki najdemo zapis »Šolska kronika od 1740-1954«. Domneva »je komaj verjetna že iz razloga, ker pri nas na podeželju ni bilo nujnosti za statuiranje nekega izjemnega stanja, po katerem bi naša osnovna šola bila za pol stoletja prej ustanovljena od ostalih osnovnih šol na podeželju. V primeru, da je Franc Paurič služboval dejansko 45 let v Limbušu, kar pa nikakor ni dokazano, potem je bolj verjetno, da je prvotno služboval le kot cerkovnik in organist, ob ustanovitvi šole pa mu je bila dodeljena še dolžnost poučevanja. Umrl je leta 1795« (Šolska kronika).
Prvo šolsko poslopje je bilo v pritlični stavbi na južni strani cerkve, na prostoru, kjer danes stoji enonadstropna hiša št. 3. Hiša je bila pokrita s skodljami.V učilnici je bilo prostora za 20 učencev. Po požaru leta 1781 je zgorelo tudi šolsko poslopje. Takratni župnik Pavel Saurer je pustil na ruševinah stare stavbe postaviti novo šolsko poslopje, ki stoji še danes in ima vzidano ploščo z besedilom nr.3 P.S.EVECKUMPERFATFHG 1813 L.
Ker nova stavba, ki je še vedno imela eno učilnico, počasi ni več zadoščala potrebam so l. 1813 dogradili pritlični stavbi še eno nadstropje. Z dograditvijo so pridobili stanovanje za podučitelja in učilnico 8×4,5 m, kjer je bilo prostora za 80 (!)otrok.
Povečanje števila priseljencev in porast šoloobveznih otrok je kar hitro zahteval nove rešitve. Ker ni bilo možno zagotoviti denarja za novogradnjo, so odkupili posestvo Ane pl. Hirsch leta 1862, stanovanjska hiša je imela št. 42 in je bila zavedena v zemljiški knjigi nekdanjih limbuških graščakov. Stavbo so adaptirali za šolske potrebe, odvečne zemljiške parcele pa prodali. Tako je v drugi polovici 19. stoletja Limbuš imel kar dve šolski stavbi, obe pa sta bili nepripravni, zato se je kmalu ponovno začelo razmišljati o novogradnji. Z odločbo deželnega šolskega sveta, z dne 10. 5. 1874, je bila tukajšnja šola, ki je bila do takrat dvorazrednica, razširjena v trirazrednico, kar je pomenilo ponovno prostorsko stisko. Tako se je zaradi prostorske stiske zgodilo, da je bil tretji razred uveden šele po izgradnji nove šole, leta 1876. Šolska občina se je odločila za izgradnjo novega šolskega poslopja po načrtih stavbenika Ludvika Baltzerja. Predvideni stroški novogradnje so znašali 16.858 goldinarjev, z licitacijo so oddali dela najboljšemu ponudniku, Ivanu Robiču, posestniku in mesarju iz Limbuša. Ta se je obvezal, da bo zgradil šolo za 16.000 goldinarjev. Z najemom kredita 12.000 goldinarjev in s prodajo obeh starih poslopij so zagotovili potrebni denar. 13. avgusta 1875 je bila blagoslovitev temeljnega kamna. Iz spomenice, ki je bila vzidana v temeljni kamen, je možno povzeti, da je tedanji šolski okoliš imel 1729 prebivalcev in 335 šoloobveznih otrok, v spomenico pa so vpisani vsi člani tedanjega okrajnega šolskega sveta ( dr. Matevž Reiser-župan Maribora, Ivan Jauk, predsednik krajevnega šolskega sveta, Lovrenc Herg, limbuški župnik, Franc Rošker, nadučitelj v Limbušu, Ivan Robič, posesnik in mesar v Limbušu, Jurij Lešnik, posesnik iz Vrhovega dola, Ivan Tuš, mlinar in poštar iz Bistrice, Anton Rotner, posesnik in gostilničar iz Peker). Poleg Franca Roškerja so poučevali v Limbušu takrat še Jožef Zemljič kot podučitelj in Jožef Črnko kot kaplan.
Otvoritev nove šole je bila 21. novembra 1876. Patronat nad šolo je imel vsakokratni nadžupnik iz Hoč.
V začetku 19. stoletja so v šolo prihajali otroci iz občin Limbuš, Pekre, Laznice in Bistrice. Šele po letu 1848 začno v šolo prihajati tudi otroci iz občine Hrastje in Vrhov Dol.
V smislu deželnega zakona, z dne 17. 8. 1864, so bili osnovani šolski in cerkveni konkurenčni odbori. V njihovo območje so spadale vse šolske zadeve razen pouka, ki je ostal še nadalje pod nadzorstvom cerkvenih oblasti. Kompetenca šolskih konkurenčnih odborov je bila docela enaka bivšim krajevnim šolskim odborom.
Učni čas je imel lokalen značaj. Določal ga je župnik sporazumno z učiteljstvom, šolskim oglednikom in občinskim odborom. Tako je v šolskem letu 1812-13 trajal pouk v zimskih mesecih dopoldne od 9. do 11. ure in popoldan od 12. do 14. ure. V poletnih mesecih je bil samo popoldanski pouk, kasneje je bil tudi v zimskem času samo dopoldanski pouk 9.-12. ure. Leta 1869 je bil zimski in poletni dopoldanski pouk izenačen 9.-12. ure in popoldanski od 13.-15. ure.
Počitnice so se začele navadno po zaključenem spraševanju, ki ga je vršil dekan v drugi polovici avgusta in so trajale do 1. novembra. Šole prosti dnevi so bili nadalje vse nedelje in cerkveni prazniki. Več prostih dni je bilo ob božiču in veliki noči, postni ponedeljek in torek, četrtki pa so bili pouka prosti dnevi. Ker pa so bili ob sobotah v Mariboru sejmi in je bil obisk pouka slab, so proste četrtke zamenjali s soboto.
Šole so z novim šolskim zakonom l. 1868 in 1869 dobile smernice, po katerih so reorganizirali celotno šolstvo. Tako je z zakonom l. 1868 država prevzela vso oblast nad šolstvom, samo pouk in nadzor nad veroukom ostaja nadalje v kompetenci cerkve. Tako izvajajo nadzor nad šolstvom deželni šolski svet, okrajni šolski svet za okraj in krajevni šolski svet za kraj. Krajevni šolski svet je v Limbušu začel s svojo dejavnostjo 25. 1. 1870, sestavljen pa je bil iz dveh odbornikov iz občine Limbuš in enega odbornika iz občine Bistrica, Pekre, in Vrhov Dol. Prvi predsednik krajevnega šolskega sveta je bil Ivan Robič.
Učni jezik je bil materinščina – slovenski jezik, ob njem pa še drugi deželni jezik – nemščina. Uvedeni so bili vsi predmeti v skladu s 3. členom zakona, z dne 14. 5. 1869. Učne knjige, ki so jih tedaj uporabljali, pa so bile: Začetnica in Prvo berilo, Tretje berilo, Mali katekizem, Veliki katekizem, Prva nemška slovnica, Druga in tretja nemška slovnica, Prva, Druga, Tretja Četrta in Peta računica ter Deutsches Lesebuch II. Teil.
O učnih knjigah, ki so jih uporabljali pred letom 1860, ni zapiskov v šolski kroniki. Vendar je poznano, da sta bili Malo in Veliko berilo prvi učni knjigi v slovenskem jeziku, ki so ju uporabljali pri nas, saj jih je na naših šolah uvedel škof Anton Martin Slomšek, ki je preselil sedež škofije iz Št. Andraža na koroškem v Maribor. Šele leta 1870 so bile uvedene »prave« slovenske čitanke, ki niso vsebovale nemškega besedila, vendar niso ustrezale novim učnim načrtom, tako da so leta 1876 sestavili novo čitanko, ki je bila v skladu z učnim načrtom. Antonija Rath je bila prva učiteljica, ki je učila na limbuški šoli, in sicer ročna dela od leta 1876 dalje. Sledili sta ji l. 1882 Marija Pirkmajer in l. 1886 Marica Fuerst.
V tem času je izstopal šolski vrt, ki ga je zasnoval učitelj Ivan Cvek, ki je služboval v Limbušu od leta 1817 do 1842. Zasadil je drevesnico, ki je imela velik gospodarski značaj za širše okolje Limbuša. Ko je zapustil Limbuš, je delo v drevesnici zamrlo, obudil jo je šele nadučitelj Franc Roškar in na novo zasnoval, vendar v manjšem obsegu kot Cvek. Ker je bila drevesnica na neprikladnem mestu, ob gozdu, jo je nadučitelj Ivan Robič prenesel v šolski vrt, kjer so jo ogradili in tako zaščitili. Na teh drevesih je poučeval učence zadnjega letnika »požlahtnjevanja« sadnega drevja.
Leta 1883 je Schulverein osnoval nemško privatno šolo v Pekrah, ki jo je obiskovalo povprečno 100 učencev, ki so bili všolani v Limbuš. Leta 1889 je dobila ta šola pravico javnosti, vendar pa ni imela svojega šolskega okoliša. Ker so otroci, ki so obiskovali to šolo dobili vse stvari brezplačno, je morala to uvesti tudi limbuška šola, vendar samo eno leto. Večina slovenskih staršev je pošiljala otroke v limbuško šolo. Izključeni učenci privatne šole v Pekrah so se med šolskim letom vključevali v delo limbuške šole, kar je povzročalo veliko preglavic v limbuški šoli. Število učencev se je na limbuški šoli zato zelo zmanjšalo, ob tem pa se je precej viničarskih družin odpravilo v svet za boljšim kosom kruha (Brazilija).
Limbuška šola je v obdobju med 1882 in 1892 izvajala kmetijske tečaje, ki jih je redno obiskovalo okrog 20 tečajnikov, delo je še posebej honoriral deželni šolski svet.
Prejemki učiteljstva so bili dokaj skromni, tako je moral nadučitelj iz svojega prihodka plačevati podučitelja, samo pridobivanje izobrazbe pa je bilo od 1802 do 1849 leta s trimesečnim tečajem, od leta 1850 do 1860 je bilo izobraževanje že enoletno, od leta 1860 do 1870 je bilo šolanje že dvoletno, od leta 1870 pa so bila osnovana že učiteljišča s štirimi letniki ter pripravnim razredom. Kandidat je moral po dveletni praksi opravljati usposobljenostni izpit pred posebno izpraševalno komisijo. Okrog leta 1870 je nastalo zaradi skromnih prihodkov učiteljev veliko pomanjkanje učiteljskega kadra. Posledično so se uvedli plačilni razredi od 1 do 4. Limbuški učitelji so bili uvrščeni v četrti plačilni razred (leta 1895 v tretji, leta 1900 v drugi), kar je primerjalno pomenilo 250 goldinarjev manj od učitelja v Mariboru, ki je bil uvrščen v prvi plačilni razred. Zato je veliko učiteljev iskalo dodatne vire zaslužkov, tako da so opravljali dela občinskih tajnikov, organistov, posebno uspešni učitelji pa so dobivali še posebne kvinkvinalne dodatke.
Novi šolski zakon je leta 1869 ločil šolo od cerkve, hkrati pa odpravil tudi telesne kazni, kar komentira šolska kronika: »Kakor ima vsaka stvar svojo sončno in senčno stran, velja to tudi za novi šolski zakon, s katerim je bila odpravljena telesna kazen. Pojavi moralne izprijenosti, kraje in drugi prestopki so vedno pogostejši.«
Limbuška šola je bila v veliki meri že tudi tedaj odvisna od številnih dobrotnikov, ki so šoli poklanjali denar ali pa materialne dobrin, tudi učila. Posebej priljubljena je bila božičnica (prva leta 1901), šolski srečelov, šolska tombola in šolska veselica. Denar, ki so ga tako zbrali, so porabili za nabavo učnih pripomočkov, knjig in šolskih potrebščin.
Za vse prireditve so prosili takratne dobrotnike, med katerimi je izstopala družba Cirila in Metoda iz Ljubljane, Robičeva družina iz Limbuša (Franc, Julij in Anton), Bralno društvo, ga. Pahernikova, Rotnerjevi in številčni mariborski rodoljubi in limbuški posesniki. Med učitelji je izstopal učitelj in dobrotnik Anton Godec, ki je bil priznani ornitolog, skrbel pa je za šolski vrt in drevesnico ter prispeval številna učila za pouk naravoslovnih predmetov (nagačene ptice, morske preparate …)
- 1899 je pekrska privatna šola dobila status javne šole, imela je isti okoliš kot limbuška šola. Zato je število otrok v limbuški šoli padlo, še posebej v začetku, ker je Schulverein delil brezplačno šolske potrebščine in niso kaznovali otrok in njihovih staršev, ki niso prihajali v šolo, kar je bil takrat splošen problem. Otroci so morali pomagati doma pri opravilih v hlevu in na njivi, razen tega pa so morali zgodaj zjutraj odnašati sveže mleko mariborski gospodi, tako da so zamujali ali sploh niso prihajali k pouku. Starši so seveda bili preganjani s strani šolskega odbora, ki jih je dal v obravnavo sodišču in so morali plačati globo, največkrat pa so morali kazen odsedeti, saj niso imeli denarja.
V šolski kronik je zapisano: »Uspeh šole ovira siromašnost tukajšnjega prebivalstva. Starši premnogokrat ne morejo o pravem času nakupiti potrebne obleke, zato je pozimi zelo slab šolski obisk. Večji učenci pa se rabijo vsled pomanjkovanja drugih delavskih moči doma pri delu in tudi iz tega vzroka izostajajo v šoli.« Vzroki izostajanj so bili tudi v številnih epidemijah, ki so kar redno obiskovale limbuško okolje, predvsem davica, škrlatinka, oslovski kašelj, tifus,steklina, griža mumps in španska gripa.
Ker je krajevni šolski odbor moral naenkrat skrbeti za kar dve šoli, se je zatikalo pri denarju za najnujnejše šolske pripomočke, obnovo šole ipd. Krajevnemu šolskemu odboru še leta 1902 ni uspelo vrniti posojila za izgradnjo nove šole leta 1875.
Leta 1911 se je ob limbuški šoli skopal studenec, ob šoli je bil postavljen čebelnjak in napravili so greznico, kar je šolo rešilo smradu, leta 1922 pa je bila v šolo napeljana elektrika. Leta 1918 je Deželna vlada izdala sklep, da sme slovenska mladina obiskovati le slovenske šole, nemški manjšini se je pustilo potrebno število šol, ustanovljeni so bili Višji šolski svet, okrajni in krajni šolski sveti.
V zvezi s sklepom učnega jezika v šolah je bila nemška ljudska šola v Pekrah z odlokom 26. 3. 1919 razpuščena, ker ni imela več kot 9 učencev nemške narodnosti, zato je bila limbuška šola razširjena na štirirazrednico, zaradi pomanjkanja prostora so od Schulvereina kupili pekrsko šolo, kjer je bil en razred, 1. 12. 1919 pa se je razširila v petrazrednico.
Zanimiv je podatek, da je limbuška šola štela leta 1920 482 duš, Vrhov Dol 586, Bistrica 408, Pekre pa 548 duš in to se je poznalo tudi na številu šoloobveznih otrok.
Zanimive odredbe so bile izdane v šolskem letu 1922/23, saj lahko preberemo, da je bilo zabranjeno učiteljem kaditi v prisotnosti mladine, učiteljicam nošenje kratkih kril, državnim nameščencem pa pijančevanje! Uvedla se je tudi zahteva, da morajo razredniki pisati karakteristike učencem, ki so strogo zaupne in se hranijo v šolskem arhivu. Šele v šolskem letu 1995/96 je bila ta zahteva končno preklicana. Leta 1924 je bila ustanovljena nekakšna Šolska hranilnica, ki pa je zaradi nezaupanja imela malo varčevalcev, prav tako pa se je »oživotvorilo« dramatično društvo, ki je uprizorilo devet iger in tamburaški orkester, ki je vadil trikrat na teden.
Še leta 1926 je veljal za druga štiri leta šolanja avstroogrski učni načrt, tega leta pa so končno sprejeli nov učni načrt za prva štiri leta. Učiteljice, ki so se poročile, so morale za dovoljenje prositi šolsko oblast. Leta 1930 je bilo izdanih cel kup novih šolskih zakonov, država pa je bila razdeljena na devet banovin. Leta 1931 prvič v šolo vstopi učitelj Jožko (Josip) Škilan, ki kasneje pritisne pomemben pečat delu in razvoju limbuške šole.
Leta 1933 se vse majhne občine združujejo v večje, tako so se občine Vrhov Dol, Pekre, Limbuš in Bistrica združile v eno občino Limbuš. Združena občina je imela 2193 prebivalcev, tega leta pa je izšel tudi novi učni načrt za višje razrede narodne šole, kar je pomenilo, da je Limbuš imel štiri nižje razrede (osnovne šole) in en razred višje narodne šole, in dve vzporednici, avgusta pa je Ministrstvo prosvete odobrilo tudi 2. razred Višje narodne šole, banska uprava pa še dve novi vzporednici. Vseh 407 učencev se je gnetlo v šestih učilnicah, kar je pomenilo, da se je začel tudi popoldanski pouk.
Leta 1935 je zgradilo Sokolsko društvo nasproti šole Sokolski dom. V njem je bila velika telovadnica in oder. »Po služnostni pogodbi med Krajevnim šolskim odborom in Sokolskim društvom ostane telovadnica in oder za vedno na razpolago mladini. To je vknjiženo tudi v zemljiški knjigi, zato je šola tudi prispevala finančna sredstva za izgradnjo Sokolskega doma,« lahko beremo v kroniki Pri tej gradnji je zelo aktivno sodeloval tudi takratni vodja šole Zeilhofer Alfonz.
- 8. 1940 je bila v Pekrah ustanovljena državna ljudska šola.
Šolskega leta 1945/46 je bilo prvič praznovanje Prešernovega dne, obletnice ustanovitve OF, državnega praznika 29. 11., dneva zmage in dneva osvoboditve Beograda, praznovala pa sta se tudi velika noč in božič. Na šoli obstaja Pionirska organizacija in podmladek RK, šolska knjižnica je štela 35 knjig, v šolskem letu 1946/47 pa se pionirski odred poimenuje v Odred Rada Robiča, ki je prvič pogozdoval, nabiral bukov žir in pobiral koloradskega hrošča, učenci pa so lahko obiskovali že interesne dejavnosti. Zdravstvena služba je takoj po vojni začela s sistematskimi pregledi in preventivnimi cepljenji. Otroci so po končanem četrtem razredu polagali izpit, izpitna predmeta sta bil slovenski jezik in računstvo. Leta 1948 postane limbuška šola sedemletna, leta 1950 pa dobi Limbuš trirazredno Nižjo gimnazijo. Dedka Mraza pripeljejo v šolo prvič 1. 1. 1949 in je za kar nekaj časa zamenjal Božička. Začno se udarniška dela in brigade, domovina pa se obnavlja. Zanimiv je podatek, da se v šolskem letu 1950/51 ukinja kot tuj jezi ruščina in se uvaja nemški jezik, v naslednjem letu pa angleški jezik.
Leta 1950 je začela z delom na šoli gospa Dragica Jaunik, najprej na nižji gimnaziji, potem pa v osnovni šoli, kasneje, leta 1974, pa je prevzela delo ravnateljice. Šola je l. 1950 imela kar dva ravnatelja, to sta bila Fran Kavčič za nižjo gimnazijo in Jože Križman za osnovno šolo. Leta 1952 prevzame ravnateljstvo nižje gimnazije g. Jožko Škilan, gimnazija pa je imela že vse štiri razrede, leta 1954 se združita vodstvi osnovne šole in nižje gimnazije in g. Jožko Škilan je skupni ravnatelj.
V šolskem letu 1953/54 stopi v veljavo novi učni načrt, ki »snovno ni tako natrpan in upošteva zmogljivosti učencev«. Uvaja se moralni pouk, prvič se izvajajo športni dnevi.
Leta 1955 prvič dijaki četrtega razreda gimnazije obiščejo pot Maribor-Sarajevo-Dubrovnik-Split-Zagreb-Maribor, kar je kasneje postala tradicija OŠ. Močno deluje DTV Partizan, DPD Svoboda, Počitniška zveza. Število knjig tega leta v knjižnici je naraslo na 316 knjig, prvič gredo učenci na taborjenje v Rovinj, in sicer v šotore, ki so jih kupili s prispevkom TOBI-ja, občinskih podjetij in Kmetijske zadruge.
V šolskem letu 1955/56 je bil ustanovljen taborniški rod Srebrni fazan, ki se je kasneje preimenoval v Maistrov odred, za kar ima največ zaslug ga. Dragica Jaunik, že prvo leto pa so odšli na taborjenje v Kaštel Lukšič in kasneje v Kaštel Kambelovac. Na šoli je v tem letu začela delovati mlečna kuhinja in dobra polovica otrok je začela dobivati malico.
Leta 1956 se prične gradnja učiteljskega bloka in začeli so razmišljati o izgradnji prizidka šole. Načrti so bili pripravljeni naslednje leto in gradnja se je začela še isto leto na zemljiškem prostoru g. Antona Črnka, ki je tam imel sadovnjak. V prve tri razrede je to leto posegla znova nova šolska reforma, ob tem pa so se nižje gimnazije združile z dotedanjimi osnovnimi šolami. Koncem tega leta je šolska knjižnica imela že 1445 knjig, učenci pa so bili aktivni na proslavah in še posebej na športnih dnevih, ki jih je pripravljal g. Valerijan Bedrač-Vali, alfa in omega limbuškega športnega dogajanja.
- 1. 1960 se šola preimenuje v OŠ Rada Robiča, po padlem domačem partizanu, prav tako pa je to leto začel z obratovanjem lesni obrat, kasnejši Marles.
Že leta 1962 se je v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine v Limbušu ustanovil oddelek varstva za učence nižjih razredov. Število teh oddelkov doseže kulminacijo leta 1986, ko je teh oddelkov sedem.
Leta 1964 je bila zaradi nevarnosti ukinjena pekrska šola, tako da so vsi učenci prihajali v Limbuš. V šolskem letu 1970/71 so končno asfaltirali rokometno in odbojkarsko igrišče pred šolo. Leta 1969 se uvede petdnevni tednik šolskega dela, število učiteljev pa iz leta v leto narašča. Ker se je razvil tudi kraj Limbuš, je bil 3. 10. 1971 v Limbušu odprt nov vrtec, ki skupaj s šolo in športnimi igrišči ter telovadnico DTV Partizana zaokrožuje predel ob koncu Limbuša. Naraščanje števila učencev, ki je doseglo mejo 519, je prisililo v razmišljanje, da bo treba šolo ponovno razširiti, kar se je začelo uresničevati v šolskem letu 1973/74. Iz sredstev samoprispevka naj bi se zgradili dve etaži, kar pa ni bilo povsem v skladu s potrebami, tako da so se delavci šole, še posebej pa ga. Jaunikova in g. Bedrač podali na trnovo pot zbiranja finančnih sredstev. Delovne organizacije tistega časa so imele kar neverjeten posluh in tako jim je uspelo pridobiti sredstva za še eno etažo. Leta 1974 je bila svečana otvoritev novega dela šole, celotna šola pa je dobila centralno ogrevanje in kotlovnico, ki je bila razširjena v šolskem letu 1990/91. Potrebe šole in vrtca so bile tako delno zadovoljene, problem pa postajala mlečna kuhinja, ki je prerasla začetno poslanstvo, saj smo začeli pripravljati tudi kosila za učence. V povezavi z vrtcem je tako šola začela z akcijo izgradnje nove kuhinje, ki je bila zgrajena v šolskem letu 1984/85, tako da smo pridobili sodobno kuhinjo in novo, dovolj veliko jedilnico. Gospa Jaunik Dragica je v sodelovanju s takratnim OIS-om in njenim vodjo, go. Magdo Žezlina, realizirala ta projekt. Maja 1985 je bila na steni šole odkrita spominska plošča Radu, Vladu in Pavli Robič, članom družine, ki je v času II. svetovne vojne dala življenje za svobodo. Prostorska stiska šole pa se je kljub temu nadaljevala. Neprimerna telovadnica, dvoizmenski pouk, zahteve, ki so jih pred učitelje postavljale nove in nove šolske reforme in učni načrti, so do zdajšnjega trenutka predstavljali problem limbuške šole. Po dolgotrajnih obljubah in čakanju se je leta 1997 začelo na šolskem dvorišču dogajati tisto, kar so si želeli že številni rodovi Limbuša in njegove okolice. S sredstvi, ki jih je odobrila občina in dodalo Ministrstvo za šolstvo, se je začel graditi prizidek, v katerem je pet novih učilnic, knjižnica in avla ter telovadnica z dvema vadbenima prostoroma. Prizidek in športna dvorana sta bila predana namenu na svečani akademiji 23. 12. 1998.
Šola je ves čas živela s krajem, učitelji so bili aktivni v krajevni samoupravi, društvih, samoupravnih skupnostih. Prirejali smo proslave, kulturne prireditve, športna tekmovanja in pridno sodelovali na različnih tekmovanjih v znanju in športu. Še posebej pa je bila v okolju naša šola poznana po zbiralnih akcijah. Tradicija, stara trideset in več let, je vsako leto znova »pripeljala na šolsko dvorišče desetine ton odpadnega železja, na desetine ton odpadnega papirja, na desetine ton pravega kostanja, na desettisoče steklenic različnih velikosti in oblik.« Učenci so obirali grozdje in jabolka na plantažah Agrokombinata, pogozdovali v Rušah in pod Pohorjem, ob vseh akcijah pa hkrati čistili naše okolje in navajali otroke na koristnost zbiranja odpadnih surovin. Denar pa so učenci koristno porabili za številna zaključna potepanja po nekdanji Jugoslaviji.
V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja smo navezali tudi stike s prijatelji iz takratnih bratskih republik. Bili smo pobrateni z OŠ Živana Maričiča iz Kruševice pri Kraljevu. Veliko medsebojnih obiskov, skupnih praznovanj in druženj je bilo v tistem času. Stike smo navezovali učitelji, učenci in krajevna samouprava. Po razpadu bivše države so uradni stiki zamrli, vendar še veliko krajanov Limbuša redno obiskuje prijatelje v Srbiji in jim pomaga v težkih časih, ki jih preživljajo ta trenutek.
Skoraj vsako leto so se pojavili učenci, ki so posebej izstopali. Tako smo uvedli naziv in priznanje častnega učenca šole. Kot prvi sta priznanje prejeli dve učenki v šolskem letu 1984/85. To sta bili Matejka Černelč in Vesna Ribarič. Nadalje so si ta častni naziv pridobili še učenci Bogdan Tertinek, Petra Šilar, Irena Marinčič, Martina Filipič in Tomaž Lepener. Priznanja smo podeljevali tudi kulturnikom šole, za izrazito uspešno delovanje na kulturnem področju. Prva kulturnica šole je bila Barbara Širec, sledili so ji Vojko Krebs, Jasmina Mrgole, Mojca Kotnik, Lucija Marčič, Maja Karmel, Andrej Lukman, Mitja Krajnc in Maja Medžimurec.
Šola je bila aktivna tudi na športnem področju, zato smo vsako leto proglasili tudi športnika in športnico šole. Ti so bili kot prvi Marko Babšek, Tomaž Urleb in Darja Dovnik, sledili pa so Andreja Kranjc, Majda Žnidarič, Aleš Kotnik, Simona Marinčič, Dino č_afič+, Adriana Kekec, Gordana Petrovič, Andrej Klinc, Andrej Drevenšek, Alenka Rudolf, Irena Marinčič, Boris Repnik, Dejan Črnko, Iris Horvat, Mitja Kovačič, Andrej Vukovič, Leon Škofič, Borut Škofič, Irena Gaal, Nina Ramšak, Borut Kukovec, Bernarda Ramšak, Tin Vrabl, Tamara Skok, Katja Černčič, Katja Sivka in Tajana Ilič-Šauperl.
O »pravih« ravnateljih lahko govorimo šele po II. svetovni vojni. Pred tem časom so bili vodje šol nadučitelji s posebnim dekretom ministrstva, po vojni pa so na limbuški šoli ravnateljevali Ivan Šuman (1945-48), Fran Kavčič (1948-54), vmes eno leto Jože Križman (1953), Jožko Škilan (1953-69), Anton Bregar (1969-1973), edina ženska Dragica Jaunik (1973-1985) in Rado Wutej od l. 1985 naprej do danes. Zagotovo je vsak zapustil določen pečat, izstopata pa zagotovo Jožko Škilan in Dragica Jaunik.
Tudi učitelji so si za svoje delo zaslužili državna, republiška mestna in krajevna priznanja. Za pedagoško delo pa so si v teh letih Šilihova priznanja pridobili Dragica Jaunik, Ivanka Černelč, Ljubica Kotnik, Sabina Škarabot, Terezija Lesjak, Danila Vozelj, Rado Wutej, Marija Lončarič in Katica Vezjak.
Šola je uvedla tudi nekaj inovativnih projektov, med njimi kot prvi v naši regiji projektne tedne. Ti so imeli zanimive vsebine, od prvega, ki je bil interesno nastavljen, do ekološkega, na temo Pomoč, etnografski, peti je obravnaval zdravje, šesti je bil posvečen 850. letnici omembe Limbuša … Za učence prvih in drugih razredov smo pripravljali zanimiva srečanja, ki smo jih imenovali Pustolovščine, kjer smo jih skozi različne igre in preizkušnje popeljali po limbuškem nabrežju in se na koncu poveselili ob čolnarnah. Oba projekta je idejno obdelal in priredil ravnatelj Rado Wutej ob pomoči vseh učiteljev šole in zunanjih sodelavcev, med katerimi so bili številni starši in bivši učenci. V letošnjem letu pa bo na sporedu že deseto srečanje likovnikov OŠ v Limbušu-Acin memorial poimenovan po učiteljici Aci Jurc.
Od leta 1999 je šola vključena v prenovo izobraževanja – postopno uvajanje devetletke. Od prvega dne smo zagrabili prenovo kot velik izziv in kot možnost boljšega dela z učenci. Imeli smo prostorske pogoje, kadrovsko smo optimalno popolnjeni, bilo je treba samo pljuniti v roke in garati. Mislim, da nam je to izjemno dobro uspelo, učitelji so devetletko sprejeli za svojo, še posebej so zadovoljni z nivojskim poukom, izbirnimi predmeti in prenovo učnih načrtov pri vseh predmetih. Zagotovo še ni vse popolnoma »dobro«, vendar učitelji, ki morajo resnično garati, radi opravljajo svoje delo in so zadovoljni. Vedno znova z različnimi adaptacijami in zamenjavo opreme izboljšujemo tudi prostorski standard šole, šolo smo želeli napraviti čim bolj prijetno za učence, učitelje in starše.
UČITELJI SKOZI ČAS
